Ščitnica je majhna, pri zdravem človeku 17 gramov težka žleza v obliki metulja oz. ščita, ki leži v sprednjem spodnjem delu vratu, pred sapnikom. Tvori in izloča ščitnične hormone, ki uravnavajo številne presnovne procese v telesu. Znaki motenega, prešibkega ali premočnega delovanja ščitnice so večinoma nespecifični. Več je primerov prešibkega delovanja ščitnice, pojasnjuje Danijela Krković, dr. med., specialistka nuklearne medicine v UKC Maribor. Posebej poudarja, naj se bolniki ob sumu na bolezen ščitnice ne zdravijo sami, kar vključuje tudi uživanje prehranskih dodatkov, pač pa naj se obvezno posvetujejo z zdravnikom. Eden takšnih je, denimo, nejodirana himalajska sol ali kelp alge.

Avtorica: Petra Bauman

Ščitnica – življenjsko pomembna žleza

Ščitnica je ena največjih in najpomembnejših žlez z notranjim izločanjem (endokrino) v človeškem telesu. Izloča ščitnična hormona tiroksin (T4) in trijodtironin (T3). Za njuno sintezo je pomemben jod, ki ga vnašamo s hrano. Z zakonom iz leta 1999 se je vsebnost dodanega joda v soli povišala z 10 na 25 mg kalijevega jodida na kilogram. Zdrava ščitnica izloča veliko več T4 (80 %) kot T3 (20 %), ki se sproščata neposredno v kri, tako dosežeta oddaljene dele telesa. Nujna sta za rast, razvoj in delovanje vseh organov in tkiv, kot so srce, možgani, mišice, kosti, prebavila, koža in drugi. Ščitnični hormoni vplivajo na presnovo, tako da pospešujejo številne metabolne procese v telesu. Ker je tik pod kožo in vratnimi mišicami, je dobro tipljiva, otipavanje žleze pa se uporablja kot diagnostična metoda pri pregledu. V bližini ščitnice so razsejane tudi endokrine obščitnične žleze, običajno so štiri. Histološko (na ravni tkiva) je ščitnica zgrajena iz posameznih, različno velikih mešičkov (foliklov), ki so vidni že s prostim očesom. Ščitnične celice iz krvi črpajo jodove ione, ki jih potrebujejo za tvorbo hormonov.

Druge žleze z notranjim izločanjem

Poleg ščitnice med endokrine žleze spadajo še spolne žleze, hipofiza, češarika, obščitnice, nadledvična žleza in trebušna slinavka, njihova funkcija pa je reguliranje pomembnih telesnih funkcij, kot so telesna rast in razvoj, odziv na okolje (boj ali beg), vpliv na številne vidike metabolizma in na naše razmnoževanje. Endokrine žleze se razvijejo zgodaj v embrionalnem življenju in začnejo delovati zelo hitro, okrog 36. tedna so vrednosti T4 in T3 že kot pri odraslem človeku.

Moteno delovanje ščitnice

Dedni dejavniki največ prispevajo k pojavu bolezni, nato sledijo dejavniki okolja in endogeni dejavniki. Med dejavnike okolja sodijo čezmerni vnos joda, zdravila in okužbe. Endogena dejavnika sta ženski spol in poporodno obdobje. Eden od vzrokov za spremenjeno delovanje ščitnice so avtoimunske bolezni, kot sta hashimotov tiroiditis in bazedovka, redkeje poporodni tiroiditis. Eden od ključnih dejavnikov je tudi stres, še posebej pri ženskah, ki v aktivni življenjski dobi rade pozabijo nase. Danijela Krković ugotavlja, da ženske v primežu obveznosti med materinstvom, partnerstvom in službo izgubljajo veliko dragocene energije, želja po popolnem obvladovanju vseh situacij pa jih dobesedno izžame.

Hipo – premalo, hiper – preveč

Bolniki s prešibkim delovanjem ščitnice (hipotiroza) so lahko zaspani in utrujeni, imajo motnje spomina in koncentracije. Slabo prenašajo nizke temperature. Poraste jim telesna teža. Koža je bleda, suha in hladna, lahko se lušči. Lasje so suhi, lomljivi in izpadajo, nohti pa so motni in lomljivi. Premalo aktivna ščitnica je pogostejša pri ženskah in starejših. Težave so zelo odvisne od tega, koliko je znižana raven ščitničnih hormonov, zaradi katerih se presnovni procesi upočasnijo.

Bolniki s čezmernim delovanjem ščitnice (hipertiroza) so pogosto nemirni, nespečni, razdražljivi, slabše zmogljivi, utrujeni, opažajo mišično oslabelost, prisoten je fin tremor okončin. Čutijo povečan srčni utrip. Koža je vlažna, topla, mehka in tanka. Lasje so tanki in izpadajo. Izgubljajo telesno težo. Močno se poveča število srčnih udarcev na minuto, ki presega sto, lahko se pojavijo tudi spremembe na očeh, ki so izbuljene, pordele, solzave z nabreklimi vekami in občutljive na svetlobo. Mnogo bolnikov s hipertirozo je tudi živčnih, utrujenih, slabotnih, slabo spijo, imajo drisko. Starejši bolniki navadno kažejo nekoliko drugačne znake, ki jih težje prepoznamo, saj postanejo slabotni.

Hashimotov tiroiditis – avtoimunska bolezen

Najpogostejša avtoimunska bolezen ščitnice je hashimotov tiroiditis, redkejši obliki sta bazedovka in poporodni tiroiditis. Lasten imunski sistem prepozna ščitnico kot tujek in povzroči postopen propad žleze. V poteku bolezni se hipotiroza praviloma razvija počasi, običajno več let. Lahko se pojavi v katerem koli starostnem obdobju. Potek bolezni je počasen, zato znake večkrat težko prepoznamo. Z napredovanjem bolezni lahko žleza počasi propada, zaradi zmanjšanega izločanja ščitničnih hormonov pa se postopno pojavijo znaki hipotiroze. Ženske imajo dvakrat pogosteje zvišana protitelesa v primerjavi z moškimi. Pri moških je bolezen redkeje odkrita.

Vzroki

Pogosta vzroka za oslabljeno delovanje ščitnice sta zdravljenje z radioaktivnim jodom in operacija ščitnice. Pogostejša je tudi po zunanjem obsevanju vratu, na primer zaradi limfoma ali drugih malignih tumorjev v tem področju. Redka je kongenitalna ali prirojena hipotiroza, kjer se ščitnica pri otroku ne razvije ali pa zaradi okvare ni sposobna tvoriti ščitničnih hormonov. Hipotirozo lahko povzroči tudi močno zmanjšan vnos joda, na primer pri popolnoma neslani presni prehrani, saj je jod bistven gradnik ščitničnih hormonov.

Golša

Golša nastane zaradi povečane ščitnice na račun njenega prešibkega delovanja. Golša je ena od najpogostejših ščitničnih bolezni. Vnos joda je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na velikost ščitnice. Na področjih z zmanjšano jodno preskrbo so ščitnice v povprečju večje kot na področjih z ustreznim vnosom joda. V zadnjem času odkrivajo, da so tudi genetski dejavniki zelo pomembni. Golša se pogosteje pojavlja v nekaterih družinah. Rast ščitnice pospešujejo še nekateri dejavniki iz okolja, kot so na primer kajenje, nitrati, nekatera zdravila.

Preiskave in zdravljenje

Kadar osebni zdravnik ugotovi spremenjeno velikost ščitnice, bolnika napoti k tirologu. Če posumi na moteno delovanje žleze, se določi raven TSH v krvi. TSH (Thyroid Stymulating Hormone) ni hormon, ki bi ga izločala ščitnica, pač pa hipofiza. Hipofiza je »šef« ščitnice in uravnava njeno delovanje. Če je delovanje ščitnice oslabljeno, je TSH povišan. In obratno: če ščitnica dela pospešeno in preveč, jo hipofiza »ustavlja« s tem, da ne proizvaja TSH. V ščitnični ambulanti se poleg kliničnega pregleda opravijo ultrazvok ščitnice, dodatne laboratorijske preiskave in scintigrafija (vbrizganje radioaktivne snovi v majhnih količinah za prikaz delovanja organa). Če je potrebno, s tanko iglo odvzamejo tudi vzorec iz posameznega obolelega predela ščitnice, ki ga nato pod mikroskopom pregleda citolog.

Hipotirozo zdravimo z nadomeščanjem ščitničnega hormona tiroksina. Hormonski preparat vsebuje sintetični hormon tiroksin, ki se po strukturi ne razlikuje od tiroksina, ki ga izdela žleza ščitnica. Zdravilo uvajamo postopno, učinek zdravljenja pa se izrazi šele po nekaj tednih. Zdravljenje je potrebno tudi pri blagih oblikah hipotiroze, čeprav simptomi še niso izraženi. Pri zelo hudi hipotirozi je včasih potreben sprejem v bolnišnico. Zdravljenje s tiroksinom je običajno trajno, saj se delovanje ščitnice, ki je bolezensko spremenjena, ne obnovi. Bolnik s hipotirozo, ki redno jemlje ustrezen odmerek tiroksina, lahko živi normalno zdravo življenje.

Zdravljenje z radioaktivnim jodom

V svetu ga uporabljajo za zdravljenje prekomernega delovanja ščitnice že več kot 60 let. Danijela Krković poudarja, da je strah bolnikov odveč, saj gre za ciljno usmerjani jod, ki ga bo telo po zdravljenju samo izločilo. Radioaktivni jod se nakopiči v ščitnici podobno kot običajni jod. S sevanjem, ki ga oddaja, zmanjša žlezo, lahko tudi za polovico. Najpogostejši dolgoročni zaplet po zdravljenju je trajno zmanjšano delovanje ščitnice. Na žalost ni mogoče uničiti samo tistega dela ščitnice, ki je prizadet zaradi bolezni. Zaradi tega boste verjetno morali vse življenje jemati zdravila z nadomestnimi ščitničnimi hormoni. Radiojod se iz telesa v glavnem izloča z urinom.

Vsebnost joda v hrani

Količina joda je v večini živil naravno precej nizka, zaradi česar je v Sloveniji v zgodovini prišlo do izrazitega pomanjkanja joda. Kot odgovor na to je bila uvedba ukrepa obveznega jodiranja kuhinjske soli, ki je pomanjkanje joda praktično izkoreninil. Jod je sicer naravno prisoten v morski hrani in v mlečnih izdelkih. Jod je tudi v špinači, ohrovtu, koruzi, polnovrednih žitih, jabolkih in hruškah. Če smo oboleli za pomanjkanjem joda, se izogibajmo zelju in izdelkom iz soje, ki preprečujeta vnos joda v ščitnico. Za vsakodnevno pripravo jedi izberimo grobo zrnato morsko sol z dodatkom joda.

ABC

A Vsem novorojenčkom v Sloveniji testirajo vsebnost ščitničnih hormonov, pri enem od 4000–5000 odkrijejo slabše delovanje ščitnice.

B Hashimotov tiroiditis je najpogostejša ščitnična bolezen, na leto ga odkrijejo 18 % v splošni populaciji in 30 % pri ženskah nad 50 let.

C Dodajanje joda v sol je zmanjšalo pojavnost golše, ki ji ponekod pravijo tudi »gomolj« ali »krof«. Vsako leto pri nas še vedno odkrijejo okoli 2000 novih primerov.