Starostna pozabljivost je nekaj običajnega, a ne gre je zamenjevati s katero izmed spominskih motenj, ki so s staranjem prebivalstva vedno bolj razširjene. Po svetu vsako leto zabeležijo 10 milijonov novih primerov, daleč najpogostejša vrsta demence pa je alzheimerjeva bolezen, za katero zbolita dve tretjini bolnikov. Kljub vse večji ozaveščenosti med ljudmi pa ta bolezen pri posameznikih še vedno ostaja spregledana, čeprav značilno prizadene spomin, razmišljanje pa tudi obnašanje.

Avtorica: Nika Arsovski

S staranjem se naše telo spreminja, prav tako pa se spreminjajo tudi naši možgani. Posamezne spremembe v možganih vodijo v razvoj alzheimerjeve bolezni, ki je najpogostejši vzrok za razvoj demence. Od 60 do 80 % vseh bolnikov z demenco ima namreč alzheimerjevo bolezen. Slednja praviloma prizadene starejše, zanjo tako zboli med 5 in 10 % oseb nad 65. letom. Seveda se lahko bolezen pokaže tudi pred 50. letom starosti, a precej redkeje. S staranjem se incidenca za pojav bolezni povečuje, v starosti 80 let naj bi za alzheimerjevo boleznijo trpel že vsak tretji človek.

Nepovratna poškodba možganskega tkiva

Alzheimerjeva bolezen je dobila ime po Aloisu Alzheimerju, ki je bolezen že leta 1906 kot prvi opisal. Motnje govora, spominske motnje, težave s poimenovanjem in razumevanjem je opazil pri 51-letni ženski, po njeni smrti pa je ob preiskavi njenih možganov opazil značilne spremembe, ki jim je pripisal upad umskih sposobnosti. Njegove domneve so se izkazale za pravilne. Čeprav nastanek alzheimerjeve bolezni še vedno ni povsem natančno pojasnjen, so si strokovnjaki edini, da gre za spremembe v povezavah med možganskimi celicami.

V možganih bolnikov z alzheimerjevo boleznijo se zavoljo delovanja beljakovin pojavijo posamezne strukture t. i. senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje. V senilnih lehah se kopiči spremenjena oblika bolezenske beljakovine beta amiloid, sicer prisotne tudi v zdravih možganih. V živčnih celicah pa se kopičijo v vijačno strukturo zviti nitasti sestavi beljakovine tau, ki oblikujejo nevrofibrilarne pentlje. Ob kopičenju obeh vrst struktur odmirajo živčne celice, na možganih pa pride do značilnih sprememb v tkivu.

Na spremembe nakazuje tudi teža možganov bolnikov, saj lahko ti v primerjavi z zdravimi možgani tehtajo kar nekaj 100 gramov manj. Vzrok za pojav teh sprememb ostaja neznanka, ker pa gre za nepovratne okvare možganskega tkiva, se posledice močno odražajo v življenju posameznika. Med dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj alzheimerjeve bolezni, sta tudi nezdrav življenjski slog in poškodbe glave.

Blaga, zmerna in težka faza bolezni

Številne raziskave so pokazale, da se prve spremembe v možganih začno že leta pred pojavom prvih opozorilnih znakov. Tihi znanilec je izguba spomina, ob čemer človek pozabi informacije, ki jih je slišal nedavno. Med prve znanilce sodijo tudi težave pri načrtovanju dejavnosti, tako lahko človek povsem pozabi na plačilo računov ali na dogovorjene sestanke. Zgodnji znak so tudi nerazumske odločitve, ki jih posameznik sprejema, od čezmernega zapravljanja do neprimernega oblačenja.

Prepoznamo lahko prve težave z govorom, ko oseba preprosto ne najde več besed ali sredi govora izgubi rdečo nit. Vse bolj je izrazito tudi izgubljanje predmetov oz. zalaganje osebnih stvari, še bolj neprijetno je slabšanje orientacije v času ter prostoru. Potek bolezni delimo v tri faze: blago, zmerno in težko. Za začetno fazo so posebno značilne težave s spominom in zato iskanje predmetov, ponavljajoča se vprašanja, negotovost v času in prostoru ter otežene sposobnosti odločanja, izogibanje družbi.

V naslednji, zmerni fazi, se težave le še stopnjujejo. Pojavijo se lahko težave s prepoznavanjem svojcev, pa tudi težave pri vsakodnevnih, poprej povsem samoumevnih opravilih. Bolniki lahko odtavajo ali se celo izgubijo. Te spremembe so pogosto povezane s spremembami v razpoloženju, ljudje postanejo bolj impulzivni, zmedeni, lahko tudi apatični ali razdraženi, pogosto nihajo v razpoloženju. Pri nekaterih se v tej fazi pojavijo halucinacije, lahko tudi preganjavica.

V zadnji fazi so možgani že močno prizadeti, kar se odraža na močno okrnjenem govoru, spominu, postopno izgubijo veščine (npr. oblačenje) ter hojo, prav tako osebe pozabijo na povsem običajne življenjske potrebe, kot sta pitje in prehranjevanje.

Zakaj je pomembno pravočasno odkrivanje bolezenskih znakov?

Bistvenega pomena je zgodnje prepoznavanje znakov in diagnoza bolezni kot take. Razčiščevanje vzrokov pri motnjah kognitivnih funkcij je ključno, saj lahko med 10 in 15 % vzrokov primerno zdravimo. Vzroki za pojav tovrstnih motenj so lahko tudi bolezni ščitnice, tudi depresija in ostale razpoloženjske motnje, pa tudi posamezna zdravila, torej ne možganske bolezni kot take. Ob primernih preiskavah se tako lahko izločijo tovrstni vzroki ter se postavi diagnoza nevrodegenerativne bolezni (alzheimerjeva bolezen itd.).

»Pomembno je, da stanja zgodaj opredelimo, saj se med seboj namreč razlikujejo. Za nekatera tovrstna stanja so na voljo zdravila, ki so najbolj učinkovita prav v zgodnji fazi bolezni, saj vplivajo na same simptome. Prav tako je zgodnje odkrivanje bolezni pomembno z vidika družinske dinamike. Če je imel posameznik v svoji družini koga s to boleznijo in začne tudi pri sebi opažati podobne znake, se ga lahko poloti stres, strah. S primernimi preiskavami lahko njegove domneve potrdimo ali ovržemo, s čimer se to breme pri posamezniku zmanjša.

Že v začetni fazi je lažje, če lahko stanje kot tako poimenujemo, saj se oseba na to novico lažje privadi, prilagodi in temu primerno načrtuje življenje. Eden izmed pomembnih razlogov za pravočasno odkrivanje bolezni pa je tudi ta, da smo si ljudje med seboj različni in lahko zdravstvene težave drugače dojemamo, v nekaterih primerih zanemarimo, v drugih potenciramo. Posameznik se seveda sam odloči, kdaj bo poiskal pomoč, pri tem pa pomembno vlogo igra tudi družina.

Pogosto ljudje odlašajo in čakajo do trenutka, ko se znaki bolezni že zelo jasno izrazijo. Ti lahko dotlej povzročijo že marsikateri konflikt v družini, številna trenja tudi nerazumevanje in jezo,« pojasnjuje doc. dr. Milica G. Kramberger, dr. med., specialistka nevrologije in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani.

Na napredovanje bolezni močno vpliva tudi okolje

Alzheimerjeve bolezni v tem trenutku še ni mogoče ozdraviti, zato pa obstajajo zdravila, ki lajšajo nekatere posledice bolezni. »V Evropi so nam na voljo t. i. simptomatska zdravila, ki vplivajo na značilnosti bolezni kot take, s tem da posredno višajo koncentracijo živčnega prenašalca acetilholina, ki ga je zaradi bolezenskega stanja vedno manj. Ob pojavu bolezni namreč začnejo predeli možganov, v katerih se prenašalec proizvaja, propadati, posledično pa se to odrazi na miselnih procesih, ki so od tega prenašalca odvisni.

Zdravila so najbolj učinkovita v zgodnji fazi bolezni, medtem ko se z njenim napredovanjem njihov vpliv znatno zmanjša,« pojasnjuje sogovornica. V zmerni ali težki fazi bolezni so v ospredju tudi druge vrste težav, bodisi vedenjske ali psihiatrične narave, ki jih zdravimo z za to primernimi zdravili. Najbolj pa v napredovalnih fazah na posameznika vpliva okolje. Če se oseba počuti prijetno in je obkrožena z znanimi ljudmi, znanimi glasovi, je stiska precej manjša. Pomembno je osebo vključiti v dejavnosti, ki jih le ta še zmore, saj to pripomore k zmanjšanju njenih strahov, nemira.

Učinkovina, ki bi lahko premešala karte na področju zdravljenja bolezni

Pomembno vlogo pri procesu tako igrajo nefarmakološki ukrepi, a tudi na področju zdravil si lahko že v prihodnjih mesecih obetamo nekaj novosti. »Ob koncu minulega leta so v javnost prišli ugodni rezultati klinične raziskave, kjer so dokazali, da lahko z učinkovino lecanemab ugodno vplivamo na bolezenski proces alzheimerjeve bolezni. Omenjena učinkovina namreč zmanjšuje količino nakopičene bolezenske beljakovine v možganih, kar ugodno vpliva na bolnikove miselne, kognitivne funkcije.

Rezultati so zelo pomembni, saj bomo s tem dobili zdravilo, ki bo dejansko vplivalo na bolezenski proces in s tem napredovanje bolezni. Vemo, da je nevrodegenerativna bolezen možganov dolgotrajen proces in ob kritični količini propadlih možganskih celic tudi nereverzabilen proces, zato bo zdravilo, ki je v ZDA pred dnevi dobilo zeleno luč za uporabo, primerno predvsem za zgodnjo fazo bolezni. Za fazo, v kateri je človek še dobro funkcionalen, čeprav ima težave.

S pomočjo te učinkovine bomo, upajmo, lahko vzdrževali to zgodnje obdobje bolezni in morda preprečili napredovanje bolezni,« o optimističnih napovedih za prihodnost pove nevrologinja. Omenjena učinkovina je bila 6. januarja letos obravnavana na Ameriški agenciji za zdravila (FDA), kjer so njeno uporabo odobrili za zdravljenje oseb z zgodnjo fazo alzheimerjeve bolezni. Pričakujemo, da se bo proces odločanja kmalu preselil še v Evropo. Konec leta 2023 ali v začetku leta 2024 bi tako lahko dobili v uporabo pomembno učinkovino, ki bo verjetno močno spremenila potek zdravljenja najpogostejše nevrodegenerativne bolezni.

»Ob koncu minulega leta so v javnost prišli ugodni rezultati klinične raziskave, kjer so dokazali, da lahko z učinkovino lecanemab ugodno vplivamo na bolezenski proces alzheimerjeve bolezni. Omenjena učinkovina namreč zmanjšuje količino nakopičene bolezenske beljakovine v možganih, kar ugodno vpliva tudi na bolnikove miselne in kognitivne funkcije.«

ABC

A Od 60 do 80 % vseh bolnikov z demenco ima alzheimerjevo bolezen.

B Prve spremembe v možganih se začno že leta pred pojavom prvih opozorilnih znakov.

C Zdravila so najbolj učinkovita v zgodnji fazi bolezni.