Vsi smo že kdaj slišali za izraz »eliksir mladosti«. Kakopak, saj ljudje v želji po ohranjanju lepote, zdravja in telesne vitalnosti že od nekdaj iščemo recept za ta čarobni napitek, ki bi nas ohranil večno zdrave in mlade. Številni miti in legende pričajo o tem, da so nekateri srečneži čudežno zdravilo že našli.

Tako naj bi nekoč na Kitajskem živel mož po imenu Peng Zu, ki je živel kar 834 let, pri tem pa naj bi mu pomagala piščančja juha z ginsengom. Nekoliko bližje, na Mediteranu, pa je veljalo, da se skrivnost dolgega življenja skriva v rednem uživanju mineralne vode z limonovim sokom in žličko medu. Kaj pa pravi o »eliksirju mladosti« sodobna znanost?

Avtorica: Helen Žagar

Znanost pravi, da se skrivnosti staranja skrivajo globoko v molekularni biologiji naših celic. O tem obstajajo številne teorije in ena izmed njih je teorija prostih radikalov. Ta teorija je v svojem bistvu povezana z dejstvom, da smo ljudje bitja, ki za poganjanje presnovnih procesov uporabljamo kisik.

Brez tega ne moremo živeti. Po drugi strani pa je ravno ta isti kisik, ironično, odgovoren za nastanek prostih radikalov. Ti pa sodijo med ključne povzročitelje oksidativnega stresa, ki je krivec za zgodnje staranje in pojav številnih bolezni, med njimi tudi srčno-žilnih bolezni ter nekaterih vrst raka.

Po podatkih Zdravstvenega statističnega letopisa Slovenije 2020 so vodilni vzroki za smrt prebivalcev Slovenije še vedno srčno-žilne bolezni (srčni infarkt, možganska kap, odpoved srca) ter neoplazme (rak prebavil, prostate, dojke in pljuč).
Prosti radikali in oksidativni stres

Naše telesne celice za proizvodnjo energije in posledično za zagotavljanje delovanja telesa uporabljajo kisik. Pri teh presnovnih procesih kot stranski produkt nastajajo zelo neobstojne molekule, imenovane prosti radikali kisika. Ti so neobstojni, ker jim manjka elektron, imajo pa sposobnost hitro izmakniti elektron kje drugje, na primer v telesnih celicah, in tako postati obstojni. So torej izredno reaktivni in agresivni. Kar ima svojo dobro in slabo plat.

Tako naš imunski sistem, ko se telo začne spopadati z učinkovinami, ki povzročajo okužbe, začne proizvajati proste radikale, ti pa zelo učinkovito uničijo napadalce v obliki virusov in bakterij. Po drugi strani pa prosti radikali, ki nastajajo v procesu presnove, ravno zaradi svoje reaktivnosti predstavljajo grožnjo našemu organizmu: s tem, ko izmikajo elektrone celicam, lahko le te namreč poškodujejo, hkrati pa to njihovo početje sproža verižno nastajanje novih prostih radikalov.

Škodljivi učinki prostih radikalov:

·         omejitev funkcionalnosti celic ali celična smrt zaradi poškodbe celične membrane;

·         poškodbe DNK, ki povzročajo nekontrolirano delitev celic (rak);

·         zmanjšano nastajanje telesu lastnih beljakovin;

·         blokada delovanja encimov;

·         uničenje celičnih receptorjev na površju celic.

Dobra novica je, da je naše telo samo razvilo mehanizme za kompenzacijo škodljivih učinkov kisika. Tako telo proizvaja določeno količino antioksidantov, snovi, ki proste radikale nevtralizirajo s tem, ko jim oddajo en svoj elektron, prosti radikali pa posledično prenehajo pohabljati celice. Težava nastane, kadar se v telesu poruši ravnotežje med nastajanjem prostih radikalov in delovanjem antioksidantov, ki le te nevtralizirajo.

Tedaj govorimo o oksidativnem stresu, stanju povečanega deleža prostih radikalov v tkivih. To neravnovesje tako zelo škoduje celicam, da se nakopičena škoda prej ali slej pokaže v obliki simptomov ene ali druge bolezni in staranja nasploh. Žal dandanes zaradi sodobnega načina življenja verjetnost, da bodo prosti radikali nadvladali telesu lastne antioksidante, narašča.

Proste radikale v naše telo namreč vnašamo tudi od zunaj, in sicer s kajenjem, pitjem alkohola, izpostavljenostjo stresu, pretiranim sončenjem, izpostavljenostjo onesnaženemu okolju ter sevanju in uživanjem konzervansov. Zato se zdi še toliko bolj smiselno zavestno poskrbeti za zadosten vnos antioksidantov v telo.

Antioksidanti – lovilci prostih radikalov

Z izrazom antioksidanti označujemo skupino različnih snovi, katerih osnovni namen je zaščita telesa pred oksidativnim stresom. To antioksidanti storijo tako, da onesposobijo proste radikale: oddajo jim svoj elektron, sami pa pri tem ne postanejo nevarni. Skozi vsako celico gre dnevno približno trilijon molekul kisika, pri čemer celične gene ali DNK zadene in poškoduje okoli 100.000 trkov prostih radikalov.

Antioksidanti, ki prihitijo na pomoč, sproti odpravijo od 99 do 99,9 % škode. Še vedno pa vsak dan na vsaki celici ostane približno tisoč nepopravljenih novih poškodb. In ta škoda se sčasoma kopiči, medtem ko sposobnost našega telesa, da samo proizvaja antioksidante s starostjo, upada. Po nekaterih ocenah naj bi bilo pri starosti 50 let zaradi napadov prostih radikalov približno 30 % celičnih proteinov popolnoma poškodovanih in zato neuporabnih.

Antioksidanti prostim radikalom onemogočajo porast slabega holesterola in tako zmanjšujejo tveganje za razvoj ateroskleroze; preprečujejo nastanek krvnih strdkov (tromboze), zaradi katerih naraste tveganje za srčno kap; preprečujejo poškodbe genetskega materiala (DNK), kar lahko povzroči različne vrste raka; preprečujejo vnetja; povišujejo splošno odpornost organizma; preprečujejo poškodbe celic. S tem ko naše telo ščitijo pred naštetimi škodljivimi procesi, upočasnijo staranje in razvoj kroničnih obolenj.

Med antioksidante med drugim uvrščamo:

·         vitamine (C, E, K)

·         minerale (selen, cink, mangan)

·         beljakovine (glutation, alfalipoična kislina, cistein)

·         encime (koencim Q-10)

·         fitohranila (zeleni čaj, borovnice …)

Potrebna je previdnost

Na vprašanje, kdaj je čas, da v življenju začnemo razmišljati o dodatnem vnašanju antioksidantov v svoje telo, bodisi v obliki ustrezne prehrane bodisi v obliki prehranskih dopolnil, nacionalni koordinator projekta farmacevtske skrbi »Vprašaj o svojem zdravilu« pri Lekarniški zbornici Slovenije Bojan Madjar, mag. farm. spec., odgovarja: »Znaten oksidativni stres ob nezadostni antioksidativni obrambi pusti dolgotrajne posledice, kar nas navdaja z upanjem, da bi lahko z dodajanjem antioksidantov preprečili razvoj bolezni, ki so povezane z radikali in odložili prezgodnje staranje. Vendar nas rezultati nekaterih kliničnih študij opozarjajo, da ‘več ni vedno bolje’. Tudi antioksidativni stres, ki ga povzroči (pre)velik vnos antioksidantov, je lahko škodljiv za organizem, saj pospeši staranje in lahko povzroči nastanek raka.

Zato ob odločitvi za dodajanje antioksidantov svetujemo previdnost, odmerek, posebno kadar gre za dodajanje v daljšem časovnem obdobju, naj ne preseže priporočenih količin. Po drugi strani pa je že dolgo znano, da kompleksne mešanice antioksidantov v zaužitem sadju in zelenjavi zmanjšajo verjetnost za nekatera rakava obolenja in pripomorejo k dobremu zdravju kardiovaskularnega sistema pri posameznikih, ki uživajo več tovrstne hrane. Celo pri starostnikih povezujejo uživanje sadja in zelenjave z izboljšanim antioksidativnim statusom v primerjavi z osebami, ki uživajo hrano brez sadja in zelenjave. Zato spodbujamo predvsem uživanje hrane, bogate s sadjem in zelenjavo.«

Zanimalo nas je tudi, kateri so tisti ključni antioksidanti, ki jih naše telo nujno potrebuje, pa nam jih najverjetneje ne bo uspelo spontano vnesti zgolj s prehrano – torej katera prehranska dopolnila stroka priporoča, ko pride do nujnih antioksidantov? »V telesu se nahajajo različni antioksidanti, ki jih lahko delimo na encimske (superoksidna dismutaza, glutationska peroksidaza, katalaza) in neencimske (glutation, vitamina E in C, karotenoidi, sečna kislina, flavonoidi, ubikinoni, alfalipoična kislina).

Z vnosom antioksidantov v telo vplivamo predvsem na sistem neencimskih antioksidantov. Načeloma lahko ljudje, ki uživajo uravnoteženo hrano z dovolj sadja in zelenjave, v telo vnesejo ustrezne količine antioksidantov. Kadar pa ni tako in je pri posamezniku dinamično ravnovesje med tvorbo reaktivnih zvrsti in antioksidativno zaščito porušeno ali je začetni oksidativni stres pri posamezniku povišan, lahko skušamo telesu pomagati s prehranskimi dopolnili z antioksidanti.

Pri tem raje svetujemo kombinacijo različnih antioksidantov v priporočenih odmerkih, saj so nekatere študije, ki so proučevale dodajanje večjih količin posameznih antioksidantov, pokazale, da ti nimajo vpliva ali celo povečajo smrtnost. Na voljo imamo različne snovi z vlogo pri oksidativnem stresu. Te vključujejo minerale (baker, cink, mangan, selen), vitamine (B2, C, E) in druge spojine (flavonoidi, karotenoidi, polifenoli v oljčnem olju, alfalipoična kislina, koencim Q-10, rosveretrol …),« zaključi Madjar.

ABC

A Dnevno nas napade okoli 10 milijonov prostih radikalov.

B Antioksidanti sproti izbrišejo od 99 do 99,9 % škode, ki jo povzročajo prosti radikali.

C Škoda zaradi oksidativnega stresa se s starostjo povečuje, sposobnost telesa, da samo proizvaja antioksidante, pa upada.