Bakerjeva cista – Tvorba, ki ni nevarna in ne boli

Čas branja: 6 min

Bakerjeva cista je s tekočino izpolnjena izboklina, ki izhaja iz sklepne ovojnice v kolenu in se viha navzad med dve močni golenski mišici. Ti dve mišici cisto od strani stiskata, kar pacient čuti kot povečanje izbokline. Ta je elastične konsistence, in če jo otipamo, lahko začutimo, da je napolnjena s tekočino. Bakerjeva cista ni nevarna in redko boli.

Avtorica: Maja Korošak

Kot je povedal izr. prof. dr. Blaž Mavčič, dr. med., zdravnik specialist ortopedske kirurgije z Ortopedske klinike v Ljubljani in izredni profesor na Katedri za ortopedijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, se cista sčasoma delno zmanjša, čez nekaj mesecev pa postane tekočina v njej nekoliko gostejša. »Paciente običajno moti iz estetskih razlogov, na začetku jih tudi skrbi, da ne gre za kakšno nevarnejšo tvorbo, na primer tumor.

Bolniki opažajo, da se po telesnih naporih ta cista poveča, in občutijo njen pritisk med mišicami pri hoji. V redkih primerih gre za bolečino, največkrat je to občutek zategnjenosti. V najbolj dramatičnih primerih ali pa ko cista poči, se njena vsebina razlije v kolenski kotanji in celo nekoliko stisne žile, običajno vene, kar bi lahko privedlo do slabšega odtoka krvi iz spodnjega uda. Slednje se zgodi v zelo redkih primerih,« še razlaga dr. Mavčič. Ali se cista vidi? »Da, če doseže večje dimenzije, jo je mogoče videti, tipati in izmeriti povečan obseg kolena.«

Tudi pri otrocih

Pri katerih starostnih skupinah se ta cista pojavlja? »Bakerjeva cista se pojavlja tudi pri otrocih, pri čemer gre za razvojno motnjo. Z rastjo, ko se kolena povečajo, se takšna cista ne povečuje in tako ostane nepomembno majhna. Pri otrocih zato Bakerjevo cisto samo opazujemo, morda v nekaterih primerih punktiramo. Pogosteje se pojavlja pri revmatskih bolnikih s kroničnimi nebakterijskimi vnetji sklepov, od teh je najpogostejši revmatoidni artritis.

Med osebami po 70. letu ima skoraj tretjina osteoartrozo (tj. obrabo) kolena, torej ima visok delež te populacije neko obliko Bakerjeve ciste,« zatrjuje dr. Mavčič in dodaja, da večina teh pacientov ne potrebuje zdravljenja ciste, pač pa obravnavo osnovnega vzroka – obrabe kolena. »To je ključ do razumevanja te ciste, ki ga pojasnimo tudi vsem pacientom. Tako razumejo, da ne gre za nevaren tumor, ampak le za posledico povečanega tvorjenja sklepne tekočine v kolenu. Razložimo jim tudi, da v večini primerov ciste ni treba odstranjevati.«

Le simptom

Kateri so vzroki za nastanek Bakerjeve ciste? »Bakerjeva cista je pravzaprav le simptom oziroma posledica povečanega tvorjenja sklepne tekočine v kolenu. V sklepu je običajno le nekaj mililitrov rumene bistre tekočine, ki je kot mazivo in omogoča drsenje hrustančnih površin. Namesto da bi tekočina odtekala navzgor nad pogačico, odteka navzad. Iz različnih razlogov nastaja več tekočine, kot bi bilo treba, in takrat se začne nabirati v zgornjem ali v zadnjem delu kolena. Specifičnost Bakerjeve ciste je, da se tekočina zaradi dveh močnih mišic ujame v nekakšen žep in ne more več nazaj, zato se nabira v vrečki za kolenom,« dodatno pojasnjuje dr. Mavčič.

Kakšni pa so vzroki za nastajanje presežka sklepne tekočine? »Zelo raznoliki so in na splošno jih razdelimo na mehanske ali vnetne. Mehanski obsegajo poškodbe, krvavitve, nestabilnost kolena pri hoji zaradi natrganih vezi, obrabo hrustanca. Vnetni vzroki za otekanje so bakterijska okužba sklepa ali kronično nebakterijsko vnetje v okviru revmatskih bolezni, najpogostejša od teh je revmatoidni artritis. Prav pri revmatoidnem artritisu sta zdravnika Baker in Adams pred več kot sto leti opisala to cisto. Pri ljudeh z napredovalo obrabo kolena ob kronični okvari hrustanca v kolenu je cista izražena kar v 40 %, vendar večina tega ne občuti kot večjo težavo,« zatrdi naš sogovornik.

Diagnosticiranje

Diagnoza se najhitreje postavi z ultrazvokom. Kaj pokaže? »Ultrazvok prikazuje gostoto mehkih tkiv in pokaže, ali je izboklina izpolnjena s tekočino. Tako izločimo redka nevarna stanja, npr. razširjeno žilo – anevrizmo ali tumorske tvorbe tkiv, ki so izpolnjene s trdnim tkivom in imajo mesnat videz.«

V zadnjih letih je postalo dostopnejše tudi slikanje z magnetno resonanco, ki diagnozo še bolj zanesljivo potrdi. »S preiskavo z magnetno resonanco izključimo vse nevarne bolezni, žilne tvorbe ali tumorje. V večini primerov lahko potrdimo diagnozo že z dobro anamnezo, torej z natančnim opazovanjem pacienta, ki pove, da se oteklina sčasoma tudi zmanjša. Nevarne so izbokline, ki nenehno rastejo in ne uplahnejo,« je povedal dr. Mavčič.

Za odstranjevanje se redko odločijo

V preteklosti so Bakerjeve ciste odstranjevali, a se je pokazalo, da so se kar v 70 % ponovno pojavile. Danes napore usmerjajo v osnovne vzroke povečanega tvorjenja sklepne tekočine in naknadna operacija ciste je potrebna v zelo redkih primerih.

Kako se torej zdravijo vzroki Bakerjeve ciste? »Če ugotovimo mehanske okvare, najpogosteje bi bile to okvare meniskusov ali natrganje sprednje križne vezi v kolenu, je najboljši način zdravljenja poprava meniskusa ali rekonstrukcija vezi. Pri mlajših bolnikih do 40 let te postopke izvajamo pogosteje, po 60. ali 70. letu pa redko, saj je poprava meniskusov in rekonstrukcija vezi pri starejših bolnikih z obrabljenim hrustancem manj uspešna.

V teh primerih večkrat svetujemo ukrepe brez operacije: povijanje kolena, razgibavanje, počitek, jemanje protivnetnih zdravil (nesteroidni antirevmatiki), ki preprečujejo otekanje kolena, svetujemo tudi uporabo pohodnih palic in razgibavanje v topli vodi.« Kaj pa v težjih primerih? »V najbolj napredovalih fazah, ko zaradi okvare hrustanca posameznik ne more več normalno hoditi in kolena ne more več popolnoma iztegniti ali ga pokrčiti za več kot 90 stopinj, pa je bolnik kandidat za artroplastiko kolena oziroma tako imenovano umetno koleno.«

Kot še pove naš sogovornik, bolnikom predstavijo različne možnosti zdravljenja, ki obsegajo zdravila, fizioterapijo ali kirurške posege, in se potem skupaj z njim odločijo, kaj je najbolje. »Pristop je individualen, saj se vzroki težav od bolnika do bolnika razlikujejo. Celo pri istem bolniku včasih za vsako koleno izberemo drugačen način zdravljenja.«

Zdravljenje z zdravili je simptomatsko

Zdravljenje z zdravili je simptomatsko, kar pomeni, da okvarjenega hrustanca ne morejo obnoviti, lahko pa lajšajo simptome. Prva zdravila so takšna, ki se jemljejo v obliki tablet. To so lahko paracetamol, prehranski dodatek glukozamin sulfat, nesteroidni antirevmatiki, za revmatske paciente pa obstajajo še močnejša protivnetna zdravila, ki jih predpiše specialist revmatolog (kortikosteroidi, metotreksat, biološka zdravila). Na drugem mestu je nabor zdravil za injiciranje v koleno.

Pri tem ni sistemskih stranskih učinkov, učinek je le lokalen, prednost tega zdravljenja izpostavi dr. Mavčič ter hkrati pove, da ima tudi pomanjkljivosti: dajanje je neprijetno, poleg tega se jih ne sme injicirati prepogosto, ampak le do dvakrat letno. Ta zdravila so lahko kortikosteroidi v kombinaciji z lokalnim anestetikom. Lahko so tudi preparati hialuronske kisline, ki so za zdaj samoplačniški, a je njihov učinek dolgotrajnejši. Naš sogovornik še izpostavi, da je v zadnjem času priljubljeno zdravljenje s trombocitno plazmo ali matičnimi celicami.

Pri tem se odvzame pacientovo lastno tkivo bodisi iz krvi bodisi iz maščobnega tkiva, iz tega tkiva se nato s centrifugiranjem ločijo celice, ki delujejo protivnetno. To zdravljenje je razmeroma drago in cena trenutno ni bistveno nižja od cene vsadka za umetno koleno. Tudi zdravljenje z matičnimi celicami žal ni vzročno, čeprav lahko za dalj časa umiri simptome.

Ali je v nekaterih primerih vseeno potrebna kirurška odstranitev ciste? »Svetujemo jo v primerih, ko je sklepna ovojnica, ki obdaja cisto, postala zelo zadebeljena ali izpolnjena s čvrstim benignim tkivom. Vendar takšna operacija ni brez tveganja, saj se pri tem lahko poškodujejo mišice ali žile ali živci. Zato je pred operacijo treba pretehtati koristi in tveganje,« za konec še poudari dr. Mavčič.