Diagnoza rakavih obolenj v življenje posameznika večinoma poseže nepričakovano. Nenadno. Prvi odziv je pogosto šok. Misel, da to ne more biti res, ki jo spremlja intenzivna paleta čustev: od strahu, jeze pa do žalosti. Diagnoza raka in njegovo zdravljenje močno posežeta na številna področja življenja, tako bolnikova kot tudi njegovih bližnjih. Visok delež bolnikov doživlja duševno stisko, lahko tudi do mere, da zadošča merilom duševne motnje. »Duševno zdravje bolnikov z rakom je vedno bolj prepoznano kot pomemben del celostne obravnave bolnikov z rakom, kljub temu pa je velik izziv zagotavljanje dostopnosti pomoči bolnikom takrat, ko jo potrebujejo,« ob tem poudarja klinična psihologinja mag. Andreja C. Škufca Smrdel z Oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.

Avtorica: Nika Arsovski

Ob postavljeni diagnozi se številni niti ne zavedajo, kako močno lahko ta vpliva tudi na njihovo duševno zdravje. Začetno obdobje je namreč pogosto podrejeno iskanju informacij in določanju metod nadaljnjega zdravljenja. Pri tem je najpomembnejši vir informacij izbrani zdravnik, zanemariti pa ne gre niti vloge ostalih zdravstvenih delavcev. »Dobra komunikacija, empatičen odnos, ustrezno informiranje ter osnovna čustvena podpora so naloga vseh zdravstvenih delavcev. In s tem tudi eden od virov podpore znotraj zdravstvenega sistema,« pojasnjuje mag. Andreja C. Škufca Smrdel, njeno stališče pa podpirajo tudi številne raziskave zadnjih let.

Te so namreč razkrile, da ima psihološka obravnava pomemben vpliv na obvladovanje oz. zmanjševanje duševne stiske, depresivnosti in anksioznosti pri bolnikih z rakom. Bolnikom, ki že v času diagnoze ali med zdravljenjem občutijo globoko stisko, je na voljo strokovna pomoč. Po besedah sogovornice imajo nekateri bolniki že pred samo diagnozo vzpostavljen terapevtski odnos bodisi v psihiatričnih bodisi v kliničnopsiholoških obravnavah, zato je smiselno, da se tudi v tem primeru obrnejo na izbranega specialista. V veliko zadovoljstvo je namreč psihološka podpora bolnikov z rakom vedno bolj v ospredju, na kar nakazuje tudi razvoj psihoonkologije v Sloveniji:

»Potreba po strokovni obravnavi bolnikov z rakom v globlji stiski pa je vedno bolj prepoznana – od ustanovitve Oddelka za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani leta 1984 do danes se je pomembno povečal tim na tem oddelku, kjer sta na voljo tako kliničnopsihološka kot psihiatrična obravnava. Prav tako se je vzpostavila tudi mreža kliničnih psihologov, ki se ukvarjajo zlasti s področjem psihoonkologije; obravnava je na voljo v večini bolnišnic na sekundarni in terciarni ravni, kjer zdravijo raka.« V okviru pristojnih psihoonkoloških služb lahko pomoč poiščejo tudi svojci (kadar je stiska vezana na vsebine, povezane z rakom), če pa so duševne motnje in stiske pri njih prisotne že pred boleznijo, je potrebna dolgotrajnejša psihiatrična oz. kliničnopsihološka obravnava na primarni ali sekundarni ravni.

V iskrenem in varnem odnosu je prostor tudi za težke vsebine

Ob začetnem šoku številni sprva težko spregovorijo o svoji bolezni, a kot opaža sogovornica, veliko bolnikov splete nove vezi z drugimi, s katerimi si delijo izkušnjo bolezni – bodisi neformalno ob srečanjih na bolniških oddelkih ali pred ambulantami bodisi formalno preko društev bolnikov z rakom itd. »Velikokrat poudarjajo, da jih najbolj lahko razume nekdo, ki ima podobno izkušnjo. Zadržki in neprijetni občutki v odnosih z drugimi ljudmi lahko izhajajo iz bolnikov samih – večji so v obdobjih, ko se tudi sami ukvarjajo s tem, zakaj so zboleli, mogoče doživljajo občutke krivde, drugačnosti, zaznamovanosti.

Lahko pa izhajajo tudi iz – velikokrat zelo nerodnih – odzivov drugih ljudi; vsakdo ima svojo predstavo o raku ter izkušnjo s to boleznijo, kar se lahko izrazi ob stiku z bolnikom z rakom,« pove klinična psihologinja ter ob tem doda, da bolnikom, vključenim v individualno ali skupinsko psihoterapevtsko obravnavo, pogosto največ pomeni varen odnos. V iskrenem in varnem odnosu je namreč prostor tudi za težke vsebine in zato so ti posamezniki s temi vsebinami sprejeti in razumljeni.

Na srečo je ozaveščenost ljudi o rakavih obolenjih vse večja, posledično pa je stigma bolnikov vse manjša. K detabuizaciji raka so v preteklih desetletjih močno pripomogla tudi društva bolnikov z rakom, a kot opozarja sogovornica, proces še zdaleč ni končan: »Danes marsikdo reče, da je lažje spregovoriti o tem, da imaš raka, kot pa o tem, da si ob raku v stiski in da potrebuješ kliničnopsihološko ali psihiatrično pomoč. Zato je pomembno, da je ozaveščanje o raku in duševni stiski ob spoprijemanju z rakom proces, ki se nikoli zares ne konča.«

Skozi različna obdobja se bolniki spoprijemajo z različnimi stiskami in izzivi

Različna obdobja bolezni in zdravljenja raka prinašajo različne izzive in stiske. Kot omenjeno, mnogo ljudi svoja doživljanja ob diagnozi opiše kot šok. Tega pogosto spremlja pridobivanje informacij o zdravljenju in nekaj pomembnih odločitev, ki jih je treba sprejeti v razmeroma kratkem času. Potem sledi deljenje novice o bolezni z najbližjimi, pogosto jo je najtežje zaupati (ostarelim) staršem in otrokom. V času pred zdravljenjem so stiske lahko vezane predvsem na strah, kako bo potekalo zdravljenje in kakšen vpliv bo imelo tako na bolnika kot na delovanje celotne družine. »Veliko bolnikov pove, da stisko lažje obvladujejo, ko se zdravljenje začne. Med zdravljenjem bolniki poiščejo pomoč zaradi stiske ob neželenih učinkih zdravljenja, spremenjene telesne samopodobe, strahu pred ponovitvijo bolezni in zmanjšane zmožnosti že vsakodnevnega delovanja.

Pomemben vir stiske je tudi slabše obvladovanje bolečine, ta stiska se lahko izraža v anksioznih reakcijah in depresivnosti. Prav tako bolniki iščejo pomoč ob stiskah v partnerstvu, družinskih odnosih, drugih socialnih odnosih,« pove sogovornica z Onkološkega inštituta in pojasni, da tudi konec zdravljenja ne oznanja konca spoprijemanja z boleznijo. Stiske po končanem zdravljenju so pogosto podobne kot med zdravljenjem, predvsem dolgotrajnost spoprijemanja s posledicami bolezni in zdravljenja lahko pomembno vpliva na njihov vsakdan ter odnose. Pogosto bolniki poiščejo pomoč tudi zaradi težav, s katerimi so se spoprijemali že pred diagnozo samo. Kot takšne so težave v partnerskih, družinskih in medosebnih odnosih ter različne odvisnosti. Ob diagnozi raka se lahko že obstoječe težave le še stopnjujejo, medtem ko marsikoga rakavo obolenje spodbudi, da nekaj v življenju spremeni z namenom razreševanja in lažjega obvladovanja težav.

V stiski se lahko znajdejo tudi svojci

»Pri spoprijemanju z rakom je eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov za bolnika njegova socialna mreža pomoči in podpore. Njeni najpomembnejši viri so velikokrat partner/partnerka, starši, odrasli otroci, sorojenci. Kadar ni družinskih članov ali pa zaradi različnih razlogov tega ne zmorejo, to vlogo prevzamejo tesni prijatelji, sodelavci, sosedje. Hkrati pa so bolnikovi bližnji tudi sami v stiski. Usklajevanje pomoči in podpore bolnemu med dolgotrajnim zdravljenjem z vsakodnevnimi poklicnimi obveznostmi, skrbjo za otroke in gospodinjstvo, je nemalokrat zelo velik izziv,« poudari klinična psihologinja z Oddelka za psihoonkologijo in v nadaljevanju doda, da svojci ob hitenju in številčnih obveznostih nehote spregledajo potrebe bolnika po čustveni podpori.

Vse, kar ta potrebuje, je pogosto le prisotnost nekoga in tiho razumevanje. V stiski pa se ljudje vse prevečkrat zatekamo k dajanju nasvetov, iskanju dodatnih načinov obravnave ali v nepristen optimizem, čeprav bolnik velikokrat potrebuje le odnos, v katerem lahko pove, kar mu leži na duši in v katerem je slišan, razumljen. Prav tako je pomembno tudi za svojce, da prepoznajo, kdaj potrebujejo pomoč in jih zanjo ni strah prositi ter jo sprejmejo. Kot pojasnjuje sogovornica, je tudi za svojce pomembno, da spregovorijo o lastnih občutjih in jih primerno ozavestijo ter poiščejo čustveno podporo: »Pomembno je, da bolnik in bližnji spregovorijo ne le o bolezni in zdravljenju, pač pa tudi o tem, kako se počutijo, kaj doživljajo, kaj jim je težko, česa jih je strah …

Pogosto namreč družinski člani boleča občutja in misli zadržijo zase z namenom, da pred njimi zaščitijo druge. Vendar to stiske ne razreši, pač pa predvsem pripelje do tega, da se z njo spoprijema vsak sam. Odkrit pogovor pomaga odkriti strahove, stiske, potrebe in želje drug drugega in omogoči, da se drug drugega tudi čustveno podprejo.« Zato je pomembno, da tudi svojci poskrbijo zase, za svojo lastno psihofizično stabilnost, saj bodo le tako lahko poskrbeli tudi za svoje bližnje.

Po raziskavah sodeč so namreč bolniki, katerih svojci so ujeti v globljo stisko, tudi sami bolj ranljivi za globljo stisko. Pomembno je ohraniti dnevno rutino in poskrbeti za svoje zdravje ter dobro počutje – tudi z uravnoteženo prehrano, zadostno mero spanca in počitka ter redno telesno dejavnostjo. Tudi v vrtincu, v katerega nas ujame bolezen, je treba najti čas samo zase. V nekaterih primerih je to le sprehod do trgovine, telefonski pogovor s prijateljem ali nekaj minut za jutranjo kavo. Prav te drobne stvari v življenju lahko pripomorejo, da se na daljši čas lažje spoprijemamo z obremenitvami, ki jih v življenje družine prinese bolezen.

»Pri spoprijemanju z rakom je eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov za bolnika njegova socialna mreža pomoči in podpore.«

ABC

A Psihološka obravnava ima pomemben vpliv na zmanjševanje duševne stiske, depresivnosti in anksioznosti pri bolnikih z rakom.

B Veliko bolnikov pove, da stisko lažje obvladujejo, ko se zdravljenje začne.

C Tudi bolnikovi bližnji se lahko znajdejo v stiski.