Naše telo je ustvarjeno za gibanje, a kaj hitro se zgodi, da posamezniki v želji po čim boljših rezultatih pretiravajo. Ko svoje telo ženemo preko zmožnosti in posamezne predele preobremenimo, smo najbolj dovzetni za poškodbe. Ena izmed pogostejših poškodb med tekači je obolenje ahilove tetive oz. vnetje ahilove tetive, ki pa je kljub pogostosti in bolečini številni še vedno ne obravnavajo resno in se prehitro vrnejo na stara pota.

Avtorica: Nika Arsovski

Čeprav je človeško telo že vse od pradavnine prilagojeno na tek, se tovrsten način gibanja telesa močno razlikuje od osnovnega, hoje. Obremenitev sklepov in okončin je pri teku skorajda trikrat tolikšna kot pri hoji. Pri teku se aktivira velik del našega telesa, po nekaterih podatkih kar več kot dvesto mišic, zaradi ponavljajočih se gibov in izrazite mehanike pa lahko prav tekaška dejavnost vodi v nekaj dokaj značilnih poškodb. Najpogostejša poškodba je tekaško koleno, med bolj pogoste pa uvrščamo tudi obolenje ahilove tetive (oz. vnetje). Ahilova tetiva povezuje dvoglavo mišico (m. gastrocnemius) in pod njo ležečo mečno mišico (m. soleus), na zadnji strani goleni.

Je najdaljša in najmočnejša tetiva v telesu. Njena naloga je prenašanje sile mišice na stopalo in blaženje sil, ki se proizvajajo pri krčenju stopala proti uporu. Obe mišici in tetiva so pomembne pri odrivu in pristanku stopala na podlagi. »Približno 6 % populacije se bo v svojem življenju srečalo z bolečino, ki izvira iz ahilove tetive. Tretjina od teh bo imela težave na obeh nogah. Ahilova tetiva se lahko »oglasi« na treh mestih; najpogosteje je to v samem poteku tetive (približno polovica primerov), tretjina bolnikov bo občutila težave v predelu narastišča na petnico, šestina pa v predelu prehoda mišice v tetivo,« pojasnjuje Jurij Štalc, dr. med., spec. ortopedske kirurgije, iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra in v nadaljevanju pojasni spremembe na sami tetivi v primeru obolenja oz. vnetja: »V zadnjih letih vse bolj opuščamo izraz tendinitis – vnetje tetive – in uporabljamo izraz tendinopatija – obolenje tetive, saj je jasno, da nastanku zadebelitve, bolečine in slabše funkcije tetive botrujejo procesi degeneracije in nezadostnega celjenja ob stalni prekomerni rabi, vnetje, kadar je prisotno, pa je bolj sekundarne narave. Takšna tetiva je zadebeljena zaradi spremenjene sestave kolagena, če pa je prizadeto narastišče na kost, opažamo tudi zadebelitev kostnine, vnetje sluznih mešičkov (burz) med tetivo in kostjo ter manjše raztrganine.«

Nenadno znatno povečanje intenzitete treninga in skrajšanje obdobja za počitek

Za pojav vnetja obstaja več razlogov, od zakrčenih mišic, čezmerne intenzitete treninga, zvračanja stopal navznoter … Prepogoste preobremenitve lahko vodijo v tanjšanje tetive in degenerativne spremembe, mišična vlakna pa postajajo vse bolj občutljiva. »Ahilova tetiva se, kot vsa tkiva na telesu, strukturno prilagodi potrebam in obremenitvam, vendar 80 % profesionalnih športnikov, ki so razvili obolenje ahilove tetive, poroča o nenadnem znatnem povečanju intenzitete treninga in skrajšanju obdobja za počitek. Kot možne vzroke se navaja še nenadno povečanje obremenitev na delovnem mestu ali sprememba obutve, ki nenadno poveča pritisk na tetivo.

Poudariti je treba, da nismo vsi ljudje enako dovzetni za nastanek težav, k nagnjenosti pa pripomorejo številni, pogosto dedni dejavniki, npr. oblika petnice in podobno,« opozarja dr. Štalc in ob tem doda, da se težave najpogosteje kažejo kot bolečina ob gibanju oz. uporabi ahilove tetive. Pekoča bolečina v predelu pete, zadnjem delu stopala in zadnjem spodnjem delu goleni. Najintenzivejšna je v jutranjih urah, dokler se tetiva ne ogreje. Velika večina oseb s tendinopatijo bolečin v predelu ahilove tetive v mirovanju ne bo imela, se bodo pa pojavile med uporabo in po njej. V akutni fazi vnetja zaradi močnih bolečin ni mogoče izvajati športnih dejavnosti, tudi v času okrevanja in zdravljenja je priporočeno popolno mirovanje, saj le na ta način lahko zagotovimo popolno regeneracijo mikropoškodb.

Zdravljenje obolenja ahilove tetive poteka v štirih fazah

Zdravljenje obolenja ahilove tetive ima v grobem štiri cilje, ob lajšanju bolečin, povrnitvi funkcije ahilove tetive in povrnitvi normalne strukture ahilove tetive še odpravo patoloških vzorcev gibanja, ki so se razvili v času obolenja kot prilagoditev. Te cilje je v večji meri mogoče doseči s pomočjo prilagojenih programov vadbene rehabilitacije (kinezioterapijo). Zdravljenje poteka v štirih fazah. Prva je obdobje zmanjšane obremenitve, v katerem je cilj prekiniti patološke procese čezmerne rabe in obrabe, ki so vodili do same poškodbe tetive.

Kot pojasni sogovornik, gre za fazo, katere namen je odsotnost bolečine ob gibanju: »Popolna razbremenitev, npr. imobilizacija in popolna odsotnost gibanja, je dolgoročno škodljiva. V tem obdobju dejavnost zmanjšamo do te mere, da se bolečina ob gibanju ne pojavlja več. Bolečino zdravimo z uporabo lokalnih metod lajšanja bolečine. Ohranjamo splošno telesno kondicijo na nadzorovan način, z uporabo vadbenih naprav, pri čemer poskrbimo za razbremenitev obolele tetive.« Obdobju zmanjšane obremenitve sledi obdobje okrevanja, katerega cilj je pridobiti moči golenske mišičnine in povečanje sposobnosti ahilove tetive nošnja bremen.

Le to se postopoma povečuje, prav tako število obremenitev, hitrost izvajanja gibov …, s čimer skrbijo za nadzorovano povečevanje odsotnosti težav in ohranjanje splošne telesne moči ter koordinacije gibanja. Tretja faza je obdobje ponovne izgradnje, v katerem, po besedah dr. Štalca, posameznik lahko prične z gibanjem: »V tem obdobju se krepi intenzivnost vadbe, celostno se izgrajuje telesna mišičnina, pričnejo se izvajati elementi posameznega športa na nadzorovan način. Večina v tem obdobju lahko prične s tekom.« Temu obdobju sledi obdobje vračanja v športno udejstvovanje, brez omejitev. Prehod je postopen, nadzorovan, stopnjujoče se intenzitete.

Cilj tega obdobja je doseči vrhunsko raven brez ponovitve simptomov. Ker gre za ahilovo tetivo, ki se kot tkivo relativno slabo in počasi celi, je nemogoče določiti natančno trajanje posameznih faz. Bistvenega pomena je, da je prehod postopen in nadzorovan, sicer utegne priti do ponovitev, ki so običajno precej trdovratnejše za ozdravitev kot prvotna poškodba.

Na športno dejavnost se pripravimo postopoma

Strokovnjaki namreč opažajo, da se obolenje ahilove tetive pogosto ponavlja, kar je posledica neupoštevanja napotkov in nadaljnje obremenjevanje tetive. Pri celjenju se poškodovano tkivo nadomešča z manj odpornim tkivom, ki je bolj občutljivo na zunanje sile in dovzetno za poškodbe. Zato je najbolje, da se po najboljših močeh potrudimo, da do vnetja oz. obolenja sploh ne pride. »Težavam se najlažje izognemo s tem, da ahilovih tetiv nikdar na hitro ne preobremenimo z vadbo, pač pa se na intenzivno športno dejavnost postopno pripravimo s treningom.

Dejavnosti, ki so za tetivo najbolj obremenjujoče, npr. tek navkreber, izvajamo, ko smo že dobro telesno pripravljeni. Izogibamo se obutvi, ki povzroča pritisk na narastišče, pred intenzivno dejavnostjo se ogrejemo, raztezne vaje so priporočene po telesni dejavnosti. Zelo pomembno je, da v primeru ozdravitve preprečujemo ponovitev težav. To dosežemo z redno vadbo in ukrepanjem ob prvih simptomih, npr. jutranji okorelosti v predelu narastišča tetive,« za konec še svetuje dr. Štalc iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra.

»Vsak mora prisluhniti svojemu telesu, ne pa brezglavo presegati vseh svojih meja.«

Najboljši zgled so številni maratonci, nekateri so na lastni koži izkusili obolenje ahilove tetive, drugi so se ji s primernim pristopom do športa in nekaj sreče uspeli izogniti. »Ahilova tetiva je ena najtežjih poškodb pri tekačih, podobno kot poškodba križnih vezi pri smučarjih. Seveda pa smo tudi tekači pri tem različni. Vsak mora prisluhniti svojemu telesu, ne pa brezglavo presegati vseh svojih meja. Vsak zase najbolje ve, koliko in kolikokrat. Sam recimo tečem trikrat na teden in v nedeljo, kar za moja leta ni malo.

Do 50. leta nisem imel nikakršnih težav s poškodbami, le obul sem športne copate in tekel, potem pa so se začele prve težave. Zavedel sem se, da bo potreben drugačen pristop. Začel sem s fizioterapijo, ogrevanjem in raztezanjem. Vedno začnem s počasnim tempom in ga postopoma zvišujem, tudi kilometer pred koncem tempo spustim. Po koncu naredim vaje,« pojasnjuje maratonec Tomaž Kalan, ki se je svojčas redno udeleževal rekreativnih tekaških tekem in v cilj vselej pritekel med prvimi. Prepričan je, da največ težav pride v času, ko si najbolje netreniran in na višku, saj se, namesto da bi počival, ženeš naprej: »To se hitro naredi pred kakšno tekmo, ker ne najdeš prostora za počitek.

A počitek je konec koncev najboljši trening.« Tudi njegova soproga Maja prisega na stopnjevanje hitrosti pri teku, s počasnejšim začetkom in koncem ter razteznimi vajami. Ob tem izpostavi tudi vpliv primerne obutve, saj je sama imela nemalo težav s športnimi copati, dokler ni našla tistih, ki ustrezajo njeni nogi in slogu teka: »Starejši, kot si, dlje časa potrebuješ za regeneracijo. Pomembno je izvajati tudi posamične vaje, enkrat tedensko, s katerimi pripomoreš k stabilizaciji in prožnosti ter moči telesa.«

(poudarek)

»Težavam se najlažje izognemo s tem, da ahilovih tetiv nikdar na hitro ne preobremenimo z vadbo, pač pa se na intenzivno športno dejavnost postopno pripravimo s treningom. Dejavnosti, ki so za tetivo najbolj obremenjujoče, npr. tek navkreber, izvajamo, ko smo že dobro telesno pripravljeni. Izogibamo se obutvi, ki povzroča pritisk na narastišče, pred intenzivno dejavnostjo se ogrejemo, raztezne vaje so priporočene po telesni dejavnosti.«

ABC Zdravja

A Približno 6 % populacije se bo v svojem življenju srečalo z bolečino, ki izvira iz ahilove tetive.

B Pogost razlog za obolenje je nenadno znatno povečanje intenzitete treninga in skrajšanje obdobja za počitek.

C Zelo pomembno je, da v primeru ozdravitve preprečujemo ponovitev težav.